Pred tremi tedni je sin prvič dobil v šoli za nalogo pisanje seminarske. Obsegati je morala 10 strani teksta in 5 strani grafov, slik in virov. Točnega naslova naloge se več ne spomnim, pač pa mi je najbolj ostalo v spominu to, kako je cela družina sodelovala pri pisanju naloge. Vem da je bila na temo vremeskih pojavov. Z očetom sva mu pomagala in v dveh dneh je z malo pomoči sin napisal svojo seminarsko nalogo. Vsi smo bili zaprepadeni od skrbi, ko je tamali v nedeljo zvečer povedal da ima naslednji dan prvo šolsko uro predstavitev naloge in da jo mora prinesti v natisnjeni obliki.

Hudiča, sem pomislila, kje naj zdaj skopiramo to nalogo? Pred poukom še ne bo nič odprto, naloga pa predstavlja polovico ocene za ocenjevalno obdobje. Poklicala sem vse ljudi, ki sem jih poznala če ima kdo printer da pridemo skopirat nalogo. Končno sem dobila na telefon prijateljico iz otroških dni, ki ima doma tiskalnik in vsa olajšana sem se dogovorila z njo, da pridem čez 15 minut natisnit sinovo seminarsko nalogo. Sin se je po dobre pol ure neutolažljivega joka pomiril, ker se bo le vse dobro izteklo. Šla sem do prijateljice in vesela, da nam bo pa le uspelo, vstavila ključek v njen računalnik.

Seminarska naloga se je odprla, še prijateljica je komentirala, kako je estetsko narejena. Zelo sem bila ponosna na svojega sina, kajti že od malih nog je kazal smisel za estetiko in oblikovanje. Nato pa … prijateljica stisne gumb natisni v programu ko naenkrat nekaj zapiska in čez ekran se nariše velik klicaj.

Kartuše v tiskalniku so prazne…

Kako je to mogoče, pravi prijateljica, komaj prejšnji mesec sem jih nabavila, pa sem natisnila le par strani teksta za v službo. Nekaj ne more biti prav. Poklicala je moža, ki je gledal televizijo v sosednji sobi, kajti bolje se spozna na tehniko kot midve. Ko je odprl pokrov tiskalnika, da preveri stanje kartuš je bilo njegovo razočaranje več kot očitno. Kartuše so se posušile in ni bilo možnosti, da bova danes bilo kaj natisnili.

Vzela sem ključek in se vsa poklapana vrnila domov, da povem sinu slabo novico.

Lahko si mislite kaj se je zgodilo, …

Zaspal je v solzah.

Naslednje jutro sem se počutila delno krivo za njegovo nezmožnost dokončanja naloge zato sem se odločila, da mu za ta dan napišem opravičilo za odsotnost od pouka. Da, taka mama sem. V glavnem, zbudila sem ga in skupaj sva se odpravila v mesto kupit novi tiskalnik, da ga bomo imeli vedno na voljo, ko bo to potrebno.

Ko sva prišla domov me je poklicala prijateljica in mi povedala, da kontaktirala dobavitelja, ki je je prodal kartuše in da mu jih je pošteno napela, on pa ji je le nesramno zabrusil, da to ni njegov problem in ji je odložil slušalko. Odločila se je da z njimi več ne bo sodelovala in da mora najti novega ponudnika. Tudi njo je namreč zelo ujezilo, da nama ni mogla pomagati, čeprav za nastalo situacijo ni bila sama kriva.

Torej moram sedaj le še biti pazljiva od koga bom naročala kartuše, kajti sin je danes dobil že novo nalogo in mislim, da bodo ob takem obsegu dela barve hitro pošle.